-
Krščanski nauk škofa Arija je bil dokončno prepovedan na prvem carigrajskem koncilu. -
Največji dosežek papeža je pokristjanjevanje Anglije, kar je dosegel sveti Avguštin. Podpiral je petje brez spremljave oziroma koral. -
Dokument, s katerim je bila ustanovljena Cerkvena država. Razvila se je iz že poudarjenih zemljišč, znana kot patrimonij svetega Petra (dedina svetega Petra), ter ozemlja, ki ga je frankovski kralj odtrgal Langobardom ter podelil rimskim škofom. -
Znana tudi kot veliki razkol. Krščanstvo se je ločilo na rimokatoliško in pravoslavno krščanstvo. -
Grad, kjer je papež Gregor VII. prisilil cesarja Henrika IV., da se mu je poklonil in mu priznal pravico do investiture. Po tem dejanju je papež preklical izobčenje za cesarja. -
Član meniškega redu, katerega začetki so v kraju Chartreuse v Franciji. Najbolj znan kartuzije na Slovenskem so v Žičah, Bistri pri Vrhniki in Pleterjah. -
Pripadnik meniškega redu, ki slovi po izrednem strogem žviljenju. Meniški red je bil ustanovljen v Franciji, na Slovenskem pa je najbolj znan v Stični. -
Sporazum med Cerkvijo in rimsko-nemškimi cesarji, s katerim se je zaključil investiturni boj. Papež imenuje škofa, cesar pa mu podeli zemljiško oblast. -
Član najstarejšega meniškega rodu, ki sledi pravilom svetega Benedikta. Prvi samostan je bil Monte Cassino, na Slovenskem pa Gornji grad. -
Pripadnik reda, ki ga je ustanovil sveti Frančišek Asiški. Veliko so delovali v mestih, na primer, na Ptuju, Celju in Kamniku. -
Pripadnik reda bratov pridigarjev, katerih začetnik je sveti Dominik. Prepoznamo jih po belih haljah s črnim plaščom, zaupano jim je bilo vodenje inkvizicije. -
Pripadnik verskega reda, ki se je ravnal po pravilih svetega Avguština iz Hippa, avtorja dela O božji državi. Pravila so bila potrjena na lateranskem koncilu. -
Cerkveno sodišče za odkrivanje in kaznovanje heretikov, ki so ga predvsem vodili dominikanci in frančiškani. Kazni so bile stroge: zaplemba premoženja, mučenje in smrt. -
Češki verski reformator. Cerkev ga je izobčila in dala sežgati na grmadi. -
Dokument, s katerim so papeži dokazovali svojo posvetno oblast nad Italijo, ki naj bi jim jo podelil rimski cesar Konstantin, saj je osnoval novo prestolnico Konstantinopel in tako zapustil Italijo. Humanist jezikoslovec Lorenzo Valila je dokazal, da je dokument ponaredek iz 9. stoletja.