-
Naselitev slovanov iz vzhodnih Alp v predele, ki so bili že poseljeni v antiki.
-
V prvem valu so se na naše ozemlje priselili Slovani iz današnje Moskve (iz S) in Slovani podrejeni Avarom (iz J). Zgodovinarji predvidevajo, da naj bi se jih priselilo okoli 20 000. Gosteje so poselili Celovško kotlino in okolico Kranja. -
Upor vodi Samo (frankovskega rodu). Pozneje ustvari Samovo plemensko zvezo, ki velja za prvo znano slovansko državno tvorbo. -
S Samovo smrtjo je razpadla Samova plemenska zveza, ki je veljala za prvo znano slovansko državno tvorbo. Po njenem razpadu prevzamejo oblast nad temi ozemlji Avari. Na Koroškem pa Slovani ustanovijo Karantanijo (knez Valuk). Karantanija ima središče v Krnskem gradu na Gosposvetskem polju in ostane samostojna kar eno stoletje. Knez v Karantaniji vlada s pomočjo vojaškega sloja, njegovi oboroženi spremljevalci pa se imenujejo kosezi. Slednji sodelujejo tudi pri ustoličevanju knezov. -
Drugi val naseljevanja Slovanov je potekal v 7. in 8. stol. Predvsem so poselili gričevja. Naselili so ozemlja ob Posočju (tam živeli Langobardi) in Furlansko nižino.V tem času so bila uničena rimska mesta, propadle so cerkvene organizacije in škofije, izginila je pismenost in pravni red. Staroselci, ki se niso umaknili na obale ali v hribe, so bili pobiti. Tisti, ki so se umaknili so se pozneje zlili s Slovani. Dokazi sožitja; antična imena krajev (Ig, Kras), in romansko-staroselska - VLAHI. -
Karantanija prosi za pomoč proti Obrom / Avarom Bavarce. Bavarcem uspe premagati Obre in tako so Bavarci zdaj nad Karantanijo. Na tej točki še ni izgubila samostojnosti, še vedno lahko sami izbirajo kneze. Pride pa do tega, da morata Borutova sinova Gorazd in Hotimir na Bavarski dvor kot talca. Tam odraščata v krščanski veri in jo, ko se vrneta, širita po Karantaniji. -
Karantanski pokrajinski škof Modest je širil vero po irski misionarski metodi. Slednja je spodbujala nenasilno pokristjanjevanje. Opirali so se na višjih slojih pri širjenju vere in niso popolnoma zatrli starih šeg in navad. Popolnoma drugače so pokristjanjevali franki, ki so uporabljali stroge kazni in prisilo.
-
V antiki je območje Karantanije (ki takrat še ni obstjala) pokristjanjeval Oglej. Ko so se tja priselili Slovani, je slednje prevzela Salzburška škofija. Do konca 8. stoletja je to ostala Salzburška naloga, nato pa je prišlo do spora, ki ga je razrešil Karel Veliki, ki je za mejo določil Dravo. Meja se je obdržala 1000 let. -
Slovanski knez Ljudevit Posavski zaradi nezadovoljstva s frankovskim furlanskim mejnim grofom začel upor, se mu je pridružil tudi del Karantancev. Bili so poraženi in Franki so reorganizirali državno upravo. Slovanske kneze zamenjali frankovski grofje. -
Pribina postane mejni grof. Prestolnica Spodnje Panonije je Blatenski Kostel. -
Pribinov sin Kocelj in knez Rastislav se upreta frankom. Na njuno pobudo papež Hadrijan II za nova škofa Sirmijske (Spodnje Panonije) postavi grška misionarja Metoda in Konstantina. -
Panonija, Karantanija in Karniola sestavljajo Arnulfovo kraljestvo. Arnulf velja za vzhodnofrankovskega kralja, ima oblast nad Bavarsko, poleg tega pa zanj dela karantanjska vojska. V tem času se na našem ozemlju začne vzpostavljati fevdalizem, ki se preneha šele z vdorom Ogrov (Madžarov) veliko pozneje. -
Drugo obdobje traja od 10.-12.stol. in je pretežno nižinska in notranja (to pomeni, da naselijo območje istega zemljiškega gospoda), redkeje tudi zunanja (poselijo na primer Sorško in Dravsko polje).
-
Po tem, ko SRC premaga Madžare se še pred koncem 10. stoletja Bavarska in dežele na JV ločijo. Vojvodino Koroško so imenovali tudi Velika Karantanija, bila je večja od Karantanije in današnje Koroške. V tistem času so bile na našem ozemlju krajine (marke): Karantanska, Podravska, Savinjska, Kranjska, Furlanska, Istrska. Bile so podrejene koroškemu vodji, ki je v krajinah postavljal mejne grofe. Po razpadu so bili slednji podrejeni neposredno vladarju.
-
Še pred letom 1000 salzburška škofija prejme številna zemljiška gospostva na ozemlju Vojvodine Koroške. Visoki fevdalci so organizirali upravo s pomočjo nižjega nesvobodnega plemstva; MINISTERIALOV. Ministeriali so opravljali številne vojaško-upravne naloge. Za ta čas je značilen intenziven gospodarski razvoj. Gradili so se gradovi, okrog njih pa kmetije in hiše podložnikov, ki so se povezovale v vasi. -
- - 14. stol -- višinska kolonizacija, veinoma notranja in v redkih primerih tudi zunanja (poselili na primer Kočevje)
-
Začetek 14. stol postanejo gospodje Žovneški Habsburški vazali. Habsburžani so utrjeni zemljiški gospodje, ki dajo zemljo žovneškim v fevd. Posesti so pridobili na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Po Vovberžanih podedovali Celje. 1341 povzdignjeni v Celjske grofe. Ukvarjali so se z posojanjem denarja in vojske, obvladovanjem prometa, pobirali mitnine (cestnine na milje) in brodnine (ni bilo mostov, zato so morali za prečkanjem rek uporabljati brod). -
Herman II je v tej bitki rešil življenje Sigismundu, ki mu je bil za to tako hvaležen, da je sprejel poroko z njegovo hčerko Barbaro Celjsko. S tem je prišlo do povezave med Luksemburško in Celjsko rodbino, kar je Celjskim odprlo številna vrata. Sigismund podpira Celjske grofe, da širijo svoje posesti - razširijo posesti na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. -
V četrtem obdobju so se naselili uskoški kmetje na izpraznjena področja v času turških vpadov, naseljevanje v povezavi s krepitvijo fužinarstva (okoli Jesenic), rudarstva (Idrija), glažutarstva (pohorje).
-
Prvič 1408 v okolici Metlike. Prodirajo iz JZ Balkana. Prva upadanja imajo izključno roparski pomen.
-
Sigismund tega leta grofe Celjske povzdigne v državne kneze. Posledica tega je, da Celjska posest ni več pod Habsburško nadoblastjo. Zaradi tega pride pozneje tudi do vojne med Habsburžani in Celjskimi. -
Celjski so po tej vojni lahko obdržali svoj knežji naziv, izgubili pa so svojo deželo (posesti priključili Habsburžanom). Podpisali so dedno pogodbo med Habsburžani in Celjskimi. Dogovorili so se, da tista rodbina, ki bo prej izumrla da drugi svoje ozemlje oz. druga rodbina podeduje ozemlje izumrle - Celjski grofje prej izumrejo. -
S tem ko so Turki osvojili Carigrad je bilo konec vzhodnorimskega cesarstva. Posledica tega je bila širitev islama, islamske vojaške organizacije in novih kulturnih navad. -
Umešal se je v boj za srbništvo mladega osirotelega ogrskega kralja, da bi lahko nekaj časa kot namestnik kraljeval Ogrski. Slednje knezom ni bilo všeč, zato so 1456 nanj izvedli atentat. S tem se je končala moška veja Celjskih grofov, ozemlje prevzamejo Habsburžani. -
-
Močni napadi, veliko konjenice; močna vojska. Napadi hitri, dobro organizirani in nepričakovani. Napadi lahko trajali nekaj tednov ali celo en mesec, napadli več dežel hkrati in tudi od 3-4x na leto. Prebivalci napadov niso mogli odbiti.
-
Vzrok za ta upor je bila nezaščitenost pred Turki, nasprotovanje zvišanja dajatev. Uporniki so zahtevali spremembe denarnih dajatev v nekaterih gospostvih. Kmetom so se pridružili še meščani, rudarji, fužinarji in obrtniki. Upor so zatrli Turki. Zemljiški gospodje kaznujejo voditelje upora. -
V tem času so znova potekali zgolj manjši roparski napadi. Izpostavljene Dolenjska, Notranjska, okolica Celja in Ptuja (Štajerska).
-
Sodelovale Kranjska, Štajerska, Koroška in Gorenjska. Vzroki so bili: nasprotovanje fevdalnemu sistemu, kmečko trgovino omejujejo Avstrijsko-beneške vojne, kuga, lakota, potres. Povezovali so se v kmečko zvezo. Posredovali so pri cesarju Maksimiljanu I, ki jim ni ponudil pomoči. Pomankljivo izurjeni kmetje, slabo opremljeni. Kazni so bile hude! Enkratna denarna dajatev na Kranjskem (še enkrat toliko), letni davek ali UPORNIŠKI FENING za obnovo gradov vsem kmetom povečala tlaka. -
Bilo jih je več kot 60, cilj so bila območja Notranjske, Dolenjske in Krasa. Sultan Sulejman Veličastni si je prizadeval, da bi dosegel in oropal Dunaj. Cilj napadalcev je bil lov na ljudi, njihovo premoženje, zadrževati velik del krščanske vojske čim bolj stran od Dunaja - oba napada neuspešna. Pustošijo na poti nazaj iz Dunaja.
-
30 leta 16. stol se začne reformacija širiti med meščani in duhovniki na Avstrijskem, plemstvo je še zadržano. Sredi 16. stol. pa so na čelu reformacije, zaradi Augsburškega verskega miru, ki ga vspostavljen 1555 (čigar dežela, tega vera). Takrat plemstvo stopi na čelo. Izkoristijo politično šibkost in finančno zadrego oblasti. Začnejo vspostavljati verske protestantske šole, brez večjih zadreg si lahko protestant. -
Vpadi po letu 1540 redki. Leta 1559 so Turki zadnjič vdrli na Kranjsko. Po letu 1600 pa so še nekajkrat vdrli na Ogrsko (Prekmurje). Smeri vdora JV (15. in 16. stol)
-
Leta 1564 se oblike Notranjeavstrijska dežela (družuje Štajersko, Koroško, od 1500 tudi Goriško). Namen ustanovitve te dežele je bilo bolj učinkovito branjenje proti turkom. Glavno mesto je bil Gradec, vodja pa Karel II. Obrambni pas vzdolž turške meje se je izoblikoval v VOJNO KRAJNO. To je bila obramba izven meja dežel: Slovenija, Hrvaška in Dalmacija. -
V Cerkveni ordningi govori o tem kako naj se vzpostavi protestantska cerkvena organizacija na Kranjskem. Slovenščina pri cerkvenih obredih, v šolah in upravah. Posega v pravice kneza, zato so jo zasegli, Trubarja pa izgnali. Govori tudi o tem kako je pomembno, da se v mestih učijo nem in lat, ker je v mestih veliko trgovcev, na podeželju pa slo. Zavzema se za izobraževanje obeh spolov! -
V uporu sodelujejo Kranjska, Hrvaška in Zagorje. Vzroki: začel se je kot kmečki upor na posesti Franja Tahija, ki je nadlegoval žene kmetov in nepravilno zapisoval davke. Kmetje izgnali Franja Tahija in njegovo družino, nato pa se upor prelevi v še nekaj večjega. Na čelu upora so bili Matija Gubec (usmrčen), Ivan Pasamec, Ivan Mogalić in Ilija Gregorić. Zahtevali so ustanovitev kmečke države neposredno pod okriljem cesarja SRC, vzpostavited cesarskega namestništva v Zagrebu, svobodno trgovanje. -
Z Bruško versko pomiritvijo vladar Karel II (vladar notranjeavstrijskih dežel) dovoljuje, da ima plemstvo lahko svobodo veroizpovedi in dovoljuje protestantizem. Šole za plemiče in deželna glavna mesta. S tem pride v Sloveniji do viška protestantizma. -
Goriška in del Kranjske. Vzroki za upor: novi državni davki na meso in vino, izsiljevalsko pobiranje davkov in tlake. Zahtevali so staro pravdo. Upor usmerjen proti fevdalcem in državni oblasti. Zadušitev upora s četami iz vojne krajine - kmete so vse kaznovali, obsodili na na smrt vodje. Na sploh so vsi kmečki upori neuspeli zaradi: slabe oboroženosti in neizurjenosti, nepovezanosti, neenotnosti v zahtevah, problemov s komunikacijo in zaradi naivnega zaupanja v cesarja (ni imel namena pomagat)